"Polovica Slovencev bi potrebovala psihiatra"

Žurnal24.si

V naši družbi imamo še vedno velike predsodke pred institucijami, kakršna je stavba na hribu v Idriji ali na polju v Ljubljani. Pa ne samo to, v posameznike, ki obiskujejo psihiatrične ambulante, uperjamo prst, kot bi bili kužni. Kdaj se bomo znebili teh predsodkov? In predvsem, bi vključenost psihiatričnih oddelkov v splošne bolnišnice pomagala k destigmatizaciji duševnih bolnikov in bolezni? Vselej ko so v Bonbonu objavili članek o kakšni duševni motnji ali bolezni, so v uredništvo dobili številne klice bralcev, ki so pripovedovali svoje zgodbe in prosili za pomoč. V zdravstveni ustanovi je namreč niso dobili toliko, da bi se jim duševno zdravje zadovoljivo izboljšalo. Kaj je torej narobe v naši družbi in zdravstvenem sistemu?

Nekoč sem zapisal, da se »umetnostna terapija začne takrat, ko umetnost znori« in glede na to, v kakšnih časih živimo, in na to, kakšna je umetnost, ki jih zrcali, sem čedalje bolj prepričan, da je najbolj normalna umetnost tista, ki jo ustvarja manjšina, ki je »znotraj«, in ne večina, ki je »zunaj«. Likovno izražanje je dar, ki je prirojen slehernemu človeškemu bitju, saj brez njega ne bi bilo niti črk, niti besed, niti stavkov in tako tudi sporazumevanja ne bi bilo. Seveda pa ga najrazličnejše življenjske usode krojijo na moč po svoje in zato se ta dar običajno naseljuje v skritih kotičkih nezavednega, tam nekje v bližini vsega tistega, kar naj bi bila skrb psihiatrije, psihologije in tudi farmacije.